Spolna pristranost pri zaposlovanju, napredovanju in nagrajevanju zaposlenih
Spolna pristranost so dejanja, ki izvirajo iz predsodkov na podlagi spola oziroma naših lastnih predhodno oblikovalnih predstav o tem kakšne družbene vloge mora določen spol prevzeti. V okviru delovnega mesta govorimo predvsem o pristranosti, ki dokazano vpliva na procese zaposlovanja, napredovanja in nagrajevanja v podjetju. Znanstvene raziskave[1] so namreč pokazale, da je spolna pristranost ena izmed pristranosti vgrajenih v organizacijske procese in procese odločanja. Je namreč posledica delovanja naših možganov, ki razvijajo kognitivne bližnjice za učinkovito navigiranje po kompleksni realnosti v kateri živimo. Izgrajuje se izven našega nadzora, samodejno, odraža vzorce, ki jih pridobivamo skozi družbo in kulturo, v kateri živimo – je torej odsev stanja v družbi. To je normalni pojav, ki pa lahko nosi nezaželene posledice za družbo in predvsem za posameznika oziroma posameznico v konkretnih življenjskih situacijah.
Izvor spolne pristranosti pri individualni osebi zaznamo že v otroštvu. Otroci nenehno opazujejo svet, proučujejo ljudi in razlike med njimi ter presojajo na podlagi tega, kar vidijo in slišijo o teh razlikah. Do prvih rojstnih dni lahko večina dojenčkov razlikuje med moškimi in ženskimi obrazi, vendar so odrasli tisti, ki jim povedo, kaj določenemu spolu pritiče. Otroci se naučijo, da je njihov spol pomemben, ker ga nenehno poudarjamo v čisto običajnem pogovoru.
Ko se otroci pričnejo zavedati, da je v svetu odraslih spol pomemben, pričnejo ustvarjati črno-bele ugotovitve o njegovem pomenu – oblikujejo poenostavljena in toga pravila o tem, kaj biti moški ali ženska v svetu pravzaprav pomeni. Ta poenostavljena pravila so stereotipi. So kognitivna bližnjica; naši možgani so namreč zgrajeni za hitre odločitve. Na podlagi primerov, ki jih otrok vidi v svetu odraslih okoli sebe se tako morda odloči, da ženske zanj skrbijo, ko zboli, saj so bolj sočutne in negovalne. Moški gredo pogumno v boj in akcijo ter si dovolijo biti glasni ali jezni. Te tipične lastnosti dobro opisujeta koncept maskulinosti/agentnosti in femininosti/komunosti. Agentnost je značilnost moškega spolnega stereotipa in odraža temeljno usmerjenost posameznika k sebi, komunost pa karakteristika ženskega spolnega stereotipa in odraža temeljno usmerjenost posameznika k drugim.[2]
Otroci se glede na to, kaj zaznavajo v okolju odločijo, da med moškimi in ženskami obstaja veliko bistvenih in prirojenih razlik. Otrok tako prične graditi stereotipne predstave o ‘naravi’ spolov, ki se jim prične tudi podrejati in prilagajati – delno tudi zato, ker so za takšno obnašanje nagrajeni. Raziskave kažejo, da starši (posebej očetje) svojim otrokom prednostno ponudijo igrače, ki ustrezajo njihovemu spolu (npr. dekletu komplet za kuhanje, dečku pa komplet orodja), po drugi strani pa jih odvračajo od stereotipno neprimernih igrač. Nadalje raziskave kažejo, da so starši bolj tolerantni, kadar je sin fizično nasilen do sovrstnikov in bratov/sester, kot če taisto stvar počne punca. Tudi vrstniki oziroma otroci sami se med seboj kaznujejo, včasih kruto, kadar kdo prekrši t. i. spolna pravila in se pogosto izključujejo na podlagi spola. Ena izmed študij je opazovala predšolske dečke med igro in ugotovila: kadar so dečki pokazali zanimanje za stereotipno dekliške igrače, kot so igre kuhanja, hiše za punčke, igranje preoblačenja, so jih drugi dečki prekinili z norčevanjem in včasih udarci. Ko otroci nadaljujejo s takšnim vedenjem, to postane rutinsko in del njihove identitete.
Ko otroci postanejo starejši (govorimo o starosti 8 do 10 let), razvijejo več kognitivnih sposobnosti in mnogi se pričnejo zavedati, da so spolne norme v veliki meri zasnovane na družbenih pravilih (t. i. družbenih konvencijah). Toda ob približno istem času otroci prav tako pričnejo razvijati koncept moralnosti v svojem razmišljanju – o tem, kaj je prav in kaj je narobe se pričnejo odločati samostojno. V tem času stereotipi postanejo moralni, namesto sproščene narave – otroci začnejo misliti, da je od deklet pričakovano, da so zadržane in sramežljive, od dečkov pa, da so odločni, preprosto zato »ker je to pravilno«, pravi Campbell Leaper, razvojni in družbeni psiholog Univerze v Kaliforniji, Santa Cruz. In tukaj je glavna težava: bolj kot so ti stereotipi vkovani v njihovo podzavest, lažje sklepajo, da imajo moški trenutno višji družbeni status in višje družbene pozicije zato, ker si to biološko in ‘po naravi’ zaslužijo. In to še naprej verjamejo kot odrasli: npr. starši večkrat ocenijo svoje sinove kot bolj inteligentne kot svoje hčerke.
Zanimivo je tudi, da raziskave kažejo, da so stereotipna prepričanja o tem, kako naj spol determinira naše obnašanje, močnejša pri fantih, kot pri dekletih. To je deloma posledica tega, ker na dečke pade več družbenega in starševskega pritiska, da svoje obnašanje prilagodijo spolnim pričakovanjem. Dečki se tega pričnejo zavedati in se primerno odzovejo že v mladosti. Raziskovalci tudi domnevajo, da ta razlika izhaja tudi iz razlike v trenutnem družbenem položaju moških in žensk. »Nižja statusna skupina [v našem primeru, dekleta] je na splošno bolj sposobna sprejeti značilnosti skupine z višjim statusom [v našem primeru, dečki], ker to lahko izboljša statusno podobo. Na drugi strani pa skupina z višjim statusom manj verjetno sprejema značilnosti skupine z nižjim statusom ali manjšo družbeno močjo, ker bi se to lahko obravnavalo kot izguba tega višjega statusa v družbi«, pojasnjuje Campbell Leaper, zgoraj omenjeni psiholog.
Problem enakosti spolov pa je prav to – ko stereotipe pričnemo uporabljati za več kot to, kar dejansko so: impulz, poenostavljen vpliv, ki smo ga izgradili v otroštvu z opazovanjem sveta okoli sebe, ki temelji na zgoraj omenjenem trenutnem razmerju moči (ne le med spoloma, tudi med revnimi in bogatimi, statusne razlike med rasami in nacionalnostmi v določeni družbi itd.). To se imenuje pristranskost oziroma bias – gre v bistvu za prepričanje, da je stereotip resničen in naraven.
Spolna pristranost je torej zelo pogosto nezavedna in nenamerna, vendar pa še vedno vpliva na odločitve kadrovnikov in menedžmenta ter mora biti posledično za uspešno delovanje podjetja tudi primerno omejena. Nezavedna spolna pristranost se je kot posebno problematična v svetu izobraževanja in dela izkazala tudi znotraj znanosti. Večje kot je zaznano neujemanje med značilnostmi osebe in zahtevami naloge v delovnem procesu znotraj podjetja ali organizacije, bolj negativno je pričakovanje uspešnosti in bolj pristranska je ocena osebe v procesu novačenja, izbora, ocenjevanja in napredovanja kandidatov na delovnem mestu.
Tako je ena izmed prelomnih študij na Yalu pokazala, da so ocenjevalci za vodstvene položaje pogosteje zaposlili Johna, v nasprotju z Jennifer, kljub identičnemu življenjepisu. V študiji je nezavedno sodelovalo 127 znanstvenikov ter znanstvenic, ki so v različnih disciplinah prejeli prošnjo za oceno kandidata za položaj vodje laboratorija. Ocenjevanje je potekalo glede na »sposobnost« kandidata, zapisati pa so morali tudi izhodiščno plačo, ki bi jo kandidat lahko pričakoval. Tako moški kot ženske so bili bolj naklonjeni moškemu kandidatu, v povprečju so mu tudi ponudili višjo začetno plačo. Ženskim prosilkam za službo je bila v povprečju tako ponujena letna plača $26,507, medtem, ko je bila moškim prosilcem ponujena začetna letna plača v višini $30,238. V študiji so pokazali tudi, da spol v resnici ne vpliva na našo pristranskost – tako (moški) ocenjevalci, kot (ženske) ocenjevalke so bolje ocenili moški življenjepis, navkljub temu, da je bil ta identičen ženskemu. Ocenjevalci in ocenjevalke za različno ocenjevanje niso uporabili spolno pogojenih razlogov, svojo presojo so vedno utemeljevali na opravičilih, da Jennifer enostavno ni dovolj kompetentna.[3]
Pri napredovanju raziskave kažejo podobne rezultate. Za vodstvena delovna mesta velja, da naj bi zahtevala agresivno usmerjenost k dosežkom in emocionalno čvrstost – lastnosti, tipično pripisane moškim, kar predstavlja oviro za ženske. Na ravni kadrovanja se to kaže v procesu novačenja in izbora kadrov – ženske so v primerjavi z moškimi redkeje zaposlene direktno na njih (Elsesser in Lever, 2011), saj je ob pomanjkanju dodatnih informacij o posameznici zanašanje na stereotipe večje.[4] Nadalje so raziskovalci ter raziskovalke s pregledom dokumentacije o ocenah delovne uspešnosti in napredovanja žensk in moških na vodstvenih položajih ugotovili, da so v primerjavi z moškimi ženske morale imeti precej višje ocene uspešnosti, da so dosegle napredovanje. Ocene uspešnosti žensk so se tudi v večji meri povezovale z njihovim napredovanjem, kar kaže ne le na višje, temveč na tudi bolj stroge oziroma toge standarde napredovanja za ženske.[5] Če se osredotočimo na eno izmed študij, podoben vzorec zaznamo tudi pri nagrajevanju. Emilio Castilla in Stephen Bernard, znanstvenika z MIT in Indiana University, sta izvedla študijo, v kateri so ocenili prejemanje finančnih nagrad za uspešnost v organizacijah. Udeležencem eksperimenta je bilo predstavljeno lažno podjetje, ServiceOne. V poskusu je morala skupina zaposlene oceniti po načelu večjega bonusa na podlagi večjih zaslug za uspeh podjetja v tekočem finančnem obdobju. Testna skupina je moškim udeležencem v povprečju dodelila celih 50 dolarjev večjo finančno nagrado.
Glavni problem nezavedne spolne pristranosti je skrit v njenem imenu: delodajalci se je ne zavedajo, kar jim daje občutek objektivnosti in preprečuje, da bi bili pozorni na njihovo pristranskost do drugih. V resnici je torej paradoks, saj prav ne-zavedanje vodi v še večjo neenakost. Razumevanje posledic pristranskosti med spoloma, skupaj z izobraževanjem o pomembnosti raznolikosti, lahko zmanjša obseg nepoštenih praks zaposlovanja, napredovanja in nagrajevanja v vašem podjetju.
Certifikat GEMA pri tem v podjetje
oziroma organizacijo vpelje procese, ki vplivajo na zavedanje spolne pristranskosti.
Hkrati poglobi že obstoječe procese, ki skozi implementacijo certifikata
vplivajo na skrbno vodeno delovno okolje in primerno usposobitev zaposlenih, posebno
tistih, ki skrbijo za zaposlovanje, napredovanje in nagrajevanje drugih
zaposlenih v podjetju. Eliminacija spolne pristranskosti vodi v 15-35% večjo
verjetnost, da bo podjetje doseglo finančne donose nad državnim povprečjem, kot
je v svoji raziskavi zapisal McKinsey že leta 2015. Enakost spolov na delovnem
mestu pa je povezana tudi z izboljšano produktivnostjo, večjo organizacijsko
uspešnostjo, večjo sposobnostjo podjetij, da pritegnejo talente in obdržijo
zaposlene ter nenazadnje, večjim ugledom organizacije.
[1] Alison Wood Brooks, Laura Huang, Sarah Wood Kearney, Fiona E. Murray. 2014. Investors prefer entrepreneurial ventures pitched by attractive men. Proceedings of the National Academy of Sciences, 111 (12) 4427-4431.
[2] Svetek, Mojca. 2019. Spolni stereotipi in diskriminacija žensk na trgu dela: psihološki pogled. Psihološka obzorja 28, 1-10.
[3] Corinne A. Moss-Racusina, John F. Dovidiob, Victoria L. Brescollc, Mark J. Grahama and Jo Handelsmana. 2012. Science faculty’s subtle gender biases favor male students. Proceedings of the National Academy of Sciences 109 (41) 16474-16479. Dostopno prek: https://www.pnas.org/content/pnas/early/2012/09/14/1211286109.full.pdf
[4] Svetek, Mojca. 2019. Spolni stereotipi in diskriminacija žensk na trgu dela: psihološki pogled. Psihološka obzorja 28, 1-10.
[5] Ibid.